V Velikem Dolu se je leta 1909 z odlokom ministrstva z Dunaja odprl Državni čipkarski tečaj Veliki Dol. Takih tečajev so v tistih časih odprli veliko po celi avstroogrski, tudi na slovenskem ozemlju (Čepovan, Sovodnje (ob Soči), (Dol - ) Otlica, Bovec ...) Do nedavnega so bile te šole pozabljene, zanje so vedeli le v ozkih strokovnih krogih. V zadnjem času pa narašča zanimanje za klekljano čipko tudi zaradi svetovnega kongresa OIDFA, ki letos poteka v Ljubljani in za nekdanje čipkarske šole je vse več zanimanja. Večina njih nima take sreče kot Veliki Dol, da nekatere gospe, ki so šolo obiskovale kot deklice, še vedno klekljajo ter da se je ohranilo veliko dokumentov Državnega čipkarskega tečaja.

 

​

Nekaj do sedaj zbranih podatkov o Državni čipkarski šoli Veliki Dol:

Še pred ustanovitvijo čipkarskega tečaja, je prišla iz Čepovana v Veliki Dol Marija Sošnja (roj. 1891) za poskus, če se bo klekljanje v vasi prijelo. Prva uradna učiteljica klekljanja v Velikem Dolu je bila Antonija Kumer. Rodila se je v Idriji, šolanje za učiteljico klekljanja pa je opravila na Dunaju. V Velikem Dolu je poučevala od ustanovitve leta 1909 do leta 1911, torej dve šolski leti. Za Antonijo Kumer je v Veliki Dol prišla poučevat Katarina Jež. Rojena je bila 5. 4. 1887 v Idriji. Za učiteljico klekljanja se je izobraževala na Dunaju, z Antonijo Kumer sta bili sošolki. Na Veliki Dol je prišla leta 1911. V Velikem Dolu je imela sobico v prostorih čipkarske šole pri Voščinovih. Po poroki je prevzela možev priimek Živec. Med tednom je živela v Velikem Dolu, v soboto po pouku pa se je peš odpravila domov v Skopo. Kasneje jo je v Veliki Dol z motorjem s prikolico vozil mož. Poučevala je do leta 1948, ko se je upokojila. Ker je v Velikem Dolu učila 37 let, se je učenke in vaščani Velikega Dola in Skopega zelo dobro in radi spominjajo; učenke kot potrpežljivo učiteljico, zelo prijazno in preprosto, sovaščani pa kot gospo, ki je imela gospodinjsko pomočnico, se umivala z mlekom, vedno nosila klobuk in pozimi lisico …

​

V začetku so v šolo v Velikem Dolu, ki je bila brezplačna, hodila dekleta tudi iz oddaljenih krajev, saj je vodstvo šole v oglasih v časopisih obljubljalo, da lahko že po nekaj učnih urah začnejo prodajati izdelke. Dokumenti dokazujejo, da je bilo vpisanih okrog 50 učenk letno, v najboljših časih pa preko 80. Kasneje se je izdelovanje čipk vse manj izplačalo, zato so šolo obiskovala le šoloobvezna dekleta iz Velikega Dola, Kregolišča in Tubelj. Za svoje delo so z Dunaja občasno dobila nagrado, slabe čipke pa so dobila nazaj. Pouk zanje je potekal takoj po osnovni šoli, vsak dan od 13:00 do 16:00. Krajšala so si ga s petjem in pripovedovanjem, pa tudi tekmovala so, katera bo prej končala izdelek ali postavila 20 bucik. Klekljala so predvsem v tehnikah širokega risa. Klekljarsko opremo so puščala v šoli. Vzorce, material in navodila za delo je učiteljica dobivala preko pošte z Dunaja in tja pošiljala poročila, večino na vnaprej pripravljenih obrazcih. Zanimivo je, da je kar nekaj dopisov z Dunaja napisanih v slovenščini. Veliko je ohranjenih prepisov, ki jih je učiteljica pripravila zase, preden je poslala dokumente na Dunaj. Nekatere zadeve je reševala tudi s šolskim nadzornikom Ivanom Vogelnikom iz Idrije.

​

V obdobju Italije je tečaj spadal pod Obrtno šolo v Gorici. V prvih letih je učiteljica pisala še v nemščini, v letu 1923 pa je morala opraviti preizkus o znanju italijanščine in poučevati v tem jeziku. Sicer je delovanje šole v času Italije potekalo podobno kot prej, saj so uporabljali enake obrazce, napisane v nemščini, kasneje pa so jih le prevedli v italijanščino. Starejše klekljarice se spominjajo, da so nekatere ženske, ki so ostale vdove, preživljale svoje družine s prodajo čipk. Sicer so ženske večinoma klekljale predvsem ob večerih, ko so se zbrale v eni od hiš in delale do polnoči ob petrolejki. Pod Avstro-Ogrsko so čipke prodajale v Trst in Gorico, pa tudi preko šole neposredno na Dunaj.

​

Tudi jugoslovanska oblast je skušala obdržati čipkarsko šolo. Pobuda za njeno ohranitev je prišla tudi iz vasi, zato je leta 1950 prišla nova učiteljica Marija Kramar. Rodila se je leta 1921 v Železnikih. Tam je hodila v čipkarsko šolo. Tudi ona se je na Krasu poročila in prevzela priimek Živec ter še danes živi v Sežani.

 

Vendar so se razmere spremenile, čipke so se slabo prodajale in dekleta so dobila delo v tovarnah. Potem ko je učiteljica skušala šolo razširiti v druge kraje, Pliskovico in Gorjansko, je bila po 47 letih leta 1957 ukinjena.

 

V Jugoslaviji je delovalo podjetje Dom, ki je pošiljalo vzorce in sukanec za čipke, klekljarice pa so podjetju še nekaj let po ukinitvi šole prodajale svoje izdelke.